MAKEDONIJA » Reportazha

AMN VO POSETA NA SEMEJSTVOTO MICEVSKI VO DEMIR HISAR

Zaspivaat i se budat so vnukot Marko

Srceto kopec mi e, ushte ednash ochive da gi vidat decata

Sednati vo dvorot, pod ladnata senka od starata loznica, so skrsteni race i pogled vo dalechina, sami vo tishinata shto ja paraat samo zhelbite i sonot za povtorna sredba so vnukot Marko, snaata Violeta i sinot Toni koi 15 godini zhiveat vo Sidnej gi sretnavme Dragica (72) i Krste (68) Micevski od Demir-Hisar.
Srdechno ne dochekaa, so shiroki nasmevki na liceto. No, sepak ne ostana skriena tagata vo ochite po najsakanite, po najbliskite. Ovie dvajca stari lugje zaspivaat i se budat so edna misla, site zaedno sploteni vo neraskinliva ljubov da pominat ushte edno nezaboravno leto.
Ovde vo prostranata kukja zhiveat sami so spomenite.
Vo 15 godini samo dve leta Gospod ni dade srekja da bideme zaedno, ne blagoslovi i mi dade mozhnost da si go vidam moeto sakano vnuche, mojot Marko. Bekjar na baba, sega porasna, ima 15 godini, a jas namesto da go gushnam vo mojata pregratka, sekoj den gi baknuvam fotografiite koi gi imam na sekade vo kukjata: Marko na fudbal, so drugarite, vo shkolo... Taka rekol Bog, da bideme presrekjni so decata, so snaata, no da ne ja uzhivame ubavinata, tuku ete pechalbarskata sudbina mi gi odvede decata daleku od ognishteto. A, se sobiravme site, se smeevme od utro do mrak i niz pesna i shega, rabotevme, tutun, pchenka, gradini, se shto treba... I nikogash ne gladuvavme, no i sinot i snaata imaa druga pretstava za idninata, za zhivotot. Ovde rabota nemashe, pa decata mi zaminaa vo beliot svet, mi se otkinaa od dushata. Srceto od togash kopec mi e, na site radosti, dushata mi plache, srceto mi se kine, oti mestata na trpezata se prazni - raskazhuva niz solzi majkata Dragica. Veli srekja drugiot sin Zoran so semejstvoto zhivee vo Skopje, doagja pochesto, no nikogash denovite na radosta ne se celi.
Se raduvam beskrajno na vnuchinjata od Skopje, no, da mozhat ochive da mi go vidat Marko. Bolka vo srceto kje nosam cel zhivot. Samo toj shto ima deca vo tugjina znae kolkava e tagata na roditeli. Sami ovde so soprugot sedime, rabotime se ushte po nivite, za da ja razbieme tagata, oti predolg e denot, za da podzaboravime na nedostigot shto ni ja grize dushata. A, i v selo koga kje pojdeme istite spomeni se vrakjaat, istite chuvstva naviraat. Vo kukjata vo Utovo chinam sega gi gledam site sobrani... veseli, mili, kukjata polna radost, smea i toplina, a jas i soprugot presrekjni. Krste e pocvrst od mene. Kje mu vidam solzi vo ochite, ama kje se zavrti so grbot i kje zamine. Dvajcata sekoj den go chekame poznatiot zvuk na telefonot, za da im go chueme glasot. Togash kako da se ovde, kje napravime muabet, no po eden chas pak praznina, samotijata ne boli, tagata ne ni dava mir - zboruva Dragica i dlaboko se izdishuva. Po kratka pauza vo koja postojano niz solzi, gi baknuva fotografiite na vnucheto prodolzhuva.
Em taguvam, em se raduvam shto se vo Avstralija. Oti znam srekjni se zaedno. Si rabotat, vredni mi se decata, se si spechalija, ubavo si zhiveat, si go gledaat deteto,a i ovde zemja kupija. Ne znam kolku Bog kje mi dade zhivot, ne znam kakva ni e sudbinata, no imam edna zhelba, barem ushte ednash ochive da mi gi vidat, da si dojdat moite najmili - veli Dragica.
I dodeka taa zboruva soprugot Krste, ja seche lubenicata, svezho nabrana od nivniot bostan i veli: Eve vakva lubenica saka Marche nash! Sega veli za nego zhivee. Site vnuchinja gi sakam isto, site mi se mili, tie se nashata radost i srekja, no toj e najdaleku, po nego taguvame, po negovata nasmevka. Ushte sega se raduvame na denot koga povtorno kje dojde da ne vidi! - veli dedoto Krste.
Micevski so radost gi podelija so nas spomenite za nivnite sakani, koi potsetuvaat od sekoj agol vo kukjata, a od nivnoto posledno doagjanje vo Makedonija, vo sobata kade shto spiele ne pomestuvaat nitu eden detal. Velat taka im se posvezhi spomenite, a koga kje dojdat, vremeto kako da prodolzhuva od toj moment.
Ovie blagodorni lugje, kako shto ne dochekaa, so ista srdechnost ne ispratija. Velat nadezhta za povtorna sredba im dava sila i gi vodi vo nepoznatoto shto go nosat denovite shto doagjaat.

Monika Taleska