Vremeto mi potvrdi deka ne bil dostoen za mojata ljubov

Vekje nekolku godini ne mozham da go ubedam soprugot da otideme nekade na letuvanje ili na nekoj prodolzhen vikend nadvor od Melburn, zatoa shto toj ednostavno e ubeden deka nema nishto poubavo od nashiot dom. Ne deka ne se soglasuvam so nego, i mene mi e najubavo vo opkruzhuvanje polno so ljubov i harmonija, megjutoa vo poslednive godini, dali poradi krizata na srednite godini, nekako me obzema nekoj nemir, potraga po neshto novo ili ozhivuvanje na nekoi odamna potisnati chuvstva. Taka, poslednovo leto Dime me ubedi sama da otidam na kratok odmor i navistina malku da uzhivam. Malku se dvoumev na pochetokot, zashto ni samata ne bev sigurna dali sum podgotvena da se oddelam od decata i od Dime, no na krajot reshiv da ja prifatam ponudata na edna prijatelka - nashinka od Brizbejn - da ja posetam na nekoj den.
Mojata prijatelka Blaga beshe otidena vo Makedonija i jas, faktichki, trebashe da se grizham za nejziniot stan. Navistina se chuvstvuvav neobichno taka prepushtena na samata sebe, edinstvena gospodarka na prazniot stan shto mi beshe na raspolaganje, zhivot na koj ne bev naviknata, nitu nekogash imav vreme da go prozhiveam so tolkavo uzhivanje.
No, po nekolku proshetki niz gradot pochnaa da mi se vrakjaat starite spomeni od vremeto koga zhiveev vo ovoj grad dodeka se obiduvav da go najdam vistinskiot pat vo zhivotot. Pochna navistina ubavo za taka da zavrshi. Preplavena so sekjavanja na edna ljubovna romansa shto me vrzuvashe za gradot, nevnimatelno ja pominav ulicata za da zavrsham pod trkalata na eden avtomobil.
Se razbudiv vo bolnica, opkruzhena so nepoznati lica. Se obidov da mrdam, ili da izustam neshto, no sestrata me opomena da ne pravam nagli potezi zatoa shto kluchnata koska mi bila potkrshena, a sum pretrpela i blag potres na mozokot. Togash mi se obrati i odgovorniot lekar:
- Ne plashete se, gospogjo, imavte mala soobrakjajna nezgoda, no ne e tolku losho kolku shto mozhelo da izleze. Dali voopshto se sekjavate na neshto?
Se chuvstvuvav navistina chudno, kako seto toa shto se sluchuvashe okolu mene da beshe eden dolg son, vo koj mi se beshe pojavil chovekot kogo ednash odamna go poznavav tokmu vo ovoj grad. Doktorot stoeshe nad mene se' ushte ochekuvajkji odgovor.
- Sega se chuvstvuvam dobro!
Toj se' ushte vnimatelno i zagrizheno me posmatrashe, a jas ne mozhev da veruvam deka ne me prepozna. Toa dopolnitelno me voznemiri i edvaj chekav da izleze od mojata bolnichka soba.

* * *

Doktorot Oliver go zapoznav pred rechisi 20 godini, koga bev ushte mlada i rabotev vo restoranot na eden moj chichko dodeka studirav. Oliver beshe Makedonec po tatko, a majka mu beshe Avstralijka, i vo toa vreme stazhirashe vo bliskata bolnica i imashe golemi ambicii. Doagjashe vo restoranot vo vecherite koga beshe na dezhurstvo. Tamu i se zapoznavme.
- Sekogash li supava ima tolku dobar vkus, kako onaa domashnata, na baba mi?
- Ovde se' ima vkus kako doma.
- Imate pravo. Navistina, se' shto dobivam ovde bi sakal da go imam i doma.
Taka se zapoznavme i pochnavme da komunicirame. Obajcata bevme mladi i otvoreni za novi iskustva. Potajno ni godeshe toa shto imavme neshto zaednichko, shto ne' vrzuvashe so nashite koreni. Toj pochna se' pochesto da doagja vo restoranot, a potoa prodolzhivme da se gledame i nadvor od nego i nashata vrska prerasna vo neshto navistina seriozno, iskreno i trajno. Vo Oliver vednash go prepoznav chovekot so kogo bi sakala da go pominam zhivotot, a ni toj ne krieshe deka go chuvstvuva istoto kon mene. Se pochuvstvuvavme podgotveni da zachekorime vo zaednichka idnina, i eden vikend, sosem spontano, se svrshivme.
No, togash se pojavi prviot vistinski problem. Jas bev samostojna vo svoite zhivotni odluki, i onaka samata se borev za svojot zhivot, no Oliver strahuvashe od mislenjeto na majka mu. Shtom i' kazha deka se svrshil, taa izrazi zhelba da me zapoznae i vednash dojde od Pert. Bidejkji bev sigurna vo nashata ljubov, voopshto ne strahuvav od sredbata so nea, no realnosta se pokazha mnogu posurova. Majkata na Oliver beshe edna arogantna, reshitelna zhena koja ne vodi smetka za tugjoto mislenje ili chuvstva, i vednash ostavashe vpechatok na chovek shto ne prifakja kompromisi ili razlichno mislenje od nejzinoto.
- Drago mi e shto ve zapoznav!
- Kje treba povekje vreme za vistinski da se zapoznaeme, draga. Ajde, jas ve kanam na ruchek!
Nemashe beganje od sredbata, no se ubeduvav deka po nekoe vreme kje se navikneme edna na druga i nabrzo kje go nadminam neprijatnoto chuvstvo i napnatosta shto taa zhena gi predizvikuvashe kaj mene.
- Znachi, deca, vie se svrshivte, a? A razmislivte li dobro za idinata? Oliver, ne te vospituvav da bidesh kako tatko ti, ti treba da mislish povekje na svojata idnina. Zoshto cel zhivot vlozhuvav vo tebe? Morash prvo da stazhirash, da specijalizirash, pa potoa kje mislish na zhenenje.
Seto toa odeshe vo beskraj i jas povekje ne mozhev da slusham. Izmisliv nekoj labav izgovor, na koj sigurna sum deka taa i ne mu obrna vnimanie, i zaminav. Oliver ja slushashe vnimatelno i bez prigovor, shto najmnogu me iznervira vo celata taa situacija. Vednash mi stana jasno deka na taa zhena voopshto i ne i' beshe vazhno toa shto nie iskreno se sakavme i bevme ubedeni deka taa ljubov kje ni pomogne da gi ostvarime site nashi sonishta i planovi za idninata, kako privatni taka i profesionalni. Ljubovta ne mozheshe da ne' sprechi, tuku naprotiv - da ne' motivira da uspeeme, no ochigledno majka mu na Oliver ne misleshe taka. Sledniot den, koga taa konechno si otide, Oliver vednash dojde kaj mene.
- Ne voznemiruvaj se, dusho. Taa i onaka na krajot popushti i se pomiri so nashata venchavka kako i shto si planirame, no pod nejzini uslovi. Insistira da se preselime kaj nea vo Pert, zashto tamu kje mi obezbedi sigurno rabotno mesto, a po nekoe vreme i vie kje se naviknete edna na druga.
- Oliver, dali ti pomisli na moite chuvstva? Kako mozham jas da se selam odovde? Tuka e mojot zhivot, restoranot, moite planovi. Kako toa odednash planovite na majka ti gi menuvaat nashite planovi? Od druga strana, ne bi mozhela da bidam vo blizina na taa zhena koja direktno pokazhuva deka me prezira i ne sum i' po volja.
- Ako me sakash kolku i jas tebe, Irena, kje gi zaboravish grubite zborovi na majka mi. Moram da ja poslusham, zashto mi se zakani deka kje me lishi od nasledstvoto.
Po toa shto go slushnav, ne mozhev da kazham nishto povekje. Se' beshe kazhano. Mu rekov na Oliver deka kje moram ubavo da razmislam ushte ednash, zashto se raboteshe za mojata sudbina, no dlaboko vo sebe chuvstvuvav deka toa beshe krajot.
Nemashe nikakva smisla da se boram za nego, osobeno otkako sfativ deka toj i nema sopstvena nezavisna zamisla za svojot zhivot osven taa shto mu ja zamislila majka mu. Nekolku denovi gi odbivav negovite povici i na krajot se dogovoriv so chichko mi da me isprati nazad kaj moite vo Melburn, kade shto kje bidam pokorisna zashto vekje ja zavrshiv i shkolata za finansiski menadzher.
Ochajot poradi zagubenata ljubov i chudnata igra na sudbinata gi kompenzirav so naporna rabota. Bev osamena, skrshena, no ne mozhev da pomislam da pogledam nekoj mazh, iako vekje i od doma me pritiskaa da se zadomam. Dolgo vreme nemav hrabrost da se vpushtam vo nova vrska se' dodeka ne go zapoznav Dime.
Toj beshe totalno razlichen od Oliver. Izrasnat daleku od rodniot kraj bez roditeli, go ispratile na gosti vo Melburn i ostanal tuka, prepushten sam na sebe, da si go bara sopstveniot pat vo zhivotot i se' shto postignal, postignal po sopstvena zasluga. Po dve godini zabavuvanje reshivme da se zememe. Dime vednash me odvede kaj strina mu, so koja zhiveel od dete i koja ja pochituvashe kako rodena majka, da me pretstavi. Vo prviot mig seto toa me potseti na gorchlivoto scenario shto mi go obelezha zhivotot - prethodnata sredba so majkata na Oliver, no koga se zapoznav so strinata na Dime sfativ deka ovoj pat se' e poinaku, taka kako shto e redot.
- Drago mi e shto dojdovte kaj mene. Obajcata vekje dolgo ste samostojni i sami se grizhite za sopstvenite zhivoti, no nikogash nema shteta od nekolku zhivotni soveti. Brakot e seriozen chekor i zatoa se' povekje lugje gledaat kolku shto mozhat podolgo da go odlozhat toj chin vo svojot zhivot, no ako ste sigurni vo sopstvenata ljubov, togash go imate osnovniot preduslov za pochnuvanje zaednichka sudbina.
Navistina ne go ochekuvav ova. Se plashev da se nadevam deka ovoj pat se' kje bide vo red, no navistina beshe, i e. Nashiot brak do den denes se temeli na istite osnovi so koi go pochnavme. Vo megjuvreme iskusivme mnogu zaednichki neshta, loshi i dobri, dobivme dve prekrasni deca na koi obajcata se gordeeme, i vo nitu eden moment ne sum se pokajala shto zavrshiv so nego. Duri ponekogash ne mozham da veruvam deka zhiveam kako vo bajka.

* * *

Da ne mi se slucheshe soobrakjajnata nesrekja, nikogash i nemashe da se setam na epizodata so Oliver, nitu kje doznaev deka toj ostanal da raboti vo Brizbejn, gradot vo koj trebashe da go sozdademe svoeto brachno gnezdo. Edistveno ne mozhev da veruvam deka uporno se trudi da pokazhe deka ne se sekjava na mene. Edvaj gi izdrzhav tie dva dena i ne mozhev da vekje da izdrzham da lezham taka bespolezna, koga sestrata me povika vo kancelarijata na doktorot da si ja zemam otpusnata lista. I otkako se najdovme nasamo na kratko, doktorot se' ushte se odnesuvashe kako da ne se poznavame.
- Zar tokmu vo vakvi uslovi trebashe povtorno da naletame eden na drug, Irena? Se isplashiv koga te vidov taka bezzhivotna, a zgora na toa vozachot tvrdeshe deka samata bukvalno si se frlila pod negovite trkala.
- Se razbira deka ne go napraviv toa namerno, no se sluchi nekako iznenadno, za mig se zanesov vo mislite i...
- Neka bide taka. Zadrzhi ja ovaa izjava. Inaku, vednash te prepoznav, no bev iznenaden, zashto vo poslednive deset godini otkako sum ovde nitu ednash nemam naletano na tebe.
- Nikogash povtorno ne se vrativ ovde. A i nemav prichina. Zgora na toa, ti ne se ni seti na mene. Od kade seto ova?
- Se razbira deka se setiv, no ne sakav i personalot da doznae, zatoa shto toa vednash kje dojdeshe do ushite na mojata sopruga, glavnata sestra. Sigurno vekje ja zapozna. Stroga e kako mojata pokojna majka. Se sekjavash na nea, neli? Po nejzina zasluga denes sum glaven hirurg vo ovaa bolnica.
Mi raskazha i za negovata zhena, glavnata sestra vo bolnicata, koja najverojatno isto taka ja nashol po zasluga na majka mu. Doznav i deka ne mozhat da imaat deca, ama deka toj ima vonbrachna kjerka so druga zhena i deka, ednostavno, zhenite nikogash ne mu nedostigaat.
- A ti, srekjno li si mazhena?
- Da, srekjno sum mazhena, imam prekrasen soprug i dve prekrasni kjerki. A sega, ako mozhe da zavrshime so sluzhbeniot del.
- Nemoj da bidesh takva. Te viknav za da ti kazham deka zhena mi otide na pat, pa denovive kje bidam sloboden. Bi mozhele da si priredime intimna vechera kaj mene doma, vo ime na starite vreminja? I ti si ovde bez soprugot, neli?
- Ti blagodaram na pokanata, no se chini deka jas vekje nemam nikakva prichina da se zadrzhuvam ovde.
Izletav od kancelarijata so gnev i so odbivnost. Toa li beshe chovekot so kogo za malku kje zavrshev? Po seto toa shto mi go iznakazha, srekjna sum shto na vreme se spasiv od takvata sudbina. Duri bev vo situacija da i' bidam blagodarna na negovata pokojna majka shto ne sakajkji mi ovozmozhi da ne mu stanam sopruga na toj beden chovek. A i toj nemoralen i neumesen predlog za vechera kaj nego doma, toa navistina ne mu trebashe. Samo napravi da go smenam spomenot za nego i da zazhalam za toa shto voopshto sum imala neshto so nego. Mozhebi i ochekuvav po nekoj pokajnichki zbor, zhalenje za zagubenata srekja za koja obajcata sonuvavme, a toj ne mozheshe da se odvoi od spomenot za majka si, se' ushte postojano spomenuvajkji ja kako najvazhen del od svojot zhivot. Duri ne se ni srameshe da priznae deka vernosta vo brakot mu e poslednoto neshto za koe se grizhi. Vednash mu se javiv na soprugot kogo se' ushte go nemav izvesteno za mojata nesrekja, ne sakajkji da go zagrizhuvam.
- Dobro li si, Irena?
- Dobro sum. No kje bidam ushte podobro koga kje se najdam konechno doma. I te molam, veti mi deka ushte ednash nema da me pushtash sama na odmor!
- Ne dusho, nikogash povekje nema da te pushtam daleku od sebe.

* * *

Ushte istata vecher se vrativ doma. Dime netrpelivo me ochekuvashe. Vednash shtom go uloviv negoviot pogled, znaev deka tuka pripagjam. Koga povtorno se najdov opkruzhena so toplinata na nashiot dom, sfativ kolku si znachime eden na drug. Po dvaeset godini brak, sekojdnevno odnovo sfakjam deka sekoj den pominat bez Dime e vistinska shteta. A nastanot od letoska i sredbata so Oliver samo mi pomognaa konechno da sfatam i da bidam nachisto so sebesi deka mojata prva golema ljubov bila samo obichna iluzija i deka samo toa shto go imam vo brakot so Dime e edinstvenata vistina za koja vredi da se zhivee.