Toj ja izneveruvashe soprugata, a jas sebesi

Vekje sum vlezena vo chetiriesettata godina od zhivotot i imam chuvstvo deka, ako sega zabavam, do krajot na zhivotot kje zhiveam so chuvstvoto deka edistvenoto shto mi preostanuva e da ja chekam smrtta. No, vekje odamna mi stana jasno deka zhivotot ni e daden da se zhivee i deka, ako ne umeeme da gi prepoznaeme i da gi prifatime malite radosti shto mu davaat smisla na nasheto postoenje, togash i ne vredi da bideme tuka. Chovek nikogash ne mozhe da znae vo shto se sostoi negovata srekja, pa kolku i da ni se chini apsurdno i neverojatno toa malku shto ni e potrebno da go prechekame idniot den so nasmevka, mozhe da se najde vo blagorodnoto chuvstvo nekogo drug da go napravime srekjen, da ublazhime nechija bolka i so toa da napravime i neshto dobro za sebe.
* * *
Mozhebi zatoa toj den ja prifativ pokanata na mojata koleshka Lila za zabavata shto ja prireduvashe vo chest na svojot 40. rodenden. So Lila se poznavav povekje od deset godini i bevme mnogu bliski. Taa beshe nemazhena i ushte zhiveeshe so nadezh deka kje go sretne vistinskiot. Vo megjuvreme, ne gubeshe mnogu vreme izleguvajkji so razni mazhi, no nikogash ne se predavashe celosno nitu se vrzuvashe predolgo so eden chovek.
- Ajde, Meri, zasluzhi malku da se zabavuvash. Kje izlezesh od shemata ako prodolzhish vaka?
- Zar ne mislish deka vekje odamna sum izlezena od shemata?
- Samo ako prodolzhish da se kriesh! Kje gi zapoznaesh site moi ludi rodnini.
Se soglasiv, zatoa shto vo posledno vreme navistina bev izolirana. Vekje vtora godina bev razvedena i ostavena sama na sebe, pa zatoa i se povlekov od socijalniot zhivot. Imam dva sina koi vekje gi isprativ na studii i vo poslednava godina sum sosem sama. So soprugot mnogu retko kontaktiram, ednostavno nemame shto da si kazheme eden na drug. Po dvaeset godini brak sfakjam deka sum zhiveela so stranec. Zatoa i otidov na taa zabava so golema nedoverba i so potaen strav deka sum zaboravila kako izgleda seto toa.
Megjutoa, shtom stignav na zabavata sfativ deka mozhebi taa atmosfera mi nedostigala seto vreme. Prostorot beshe ogromen i nasekade vladeeshe edna prijatna euforija. Pokraj barot naletav na eden privlechen mazh, nekade priblizhno na moi godini, koj se ponudi da me posluzhi so pijalak.
- Kako znaevte deka kje naracham dzhin-tonik?
- Mislite deka ne znam da prochitam dama so dobar vkus?
- Kade nauchivte vaka da laskate?
- Toa mi e vo krvta. Ako ja poznavate slavenichkata, se' kje vi bide jasno.
Vo toj mig naleta Lila.
- Gledam deka vekje si se zapoznala so ushte eden otkachen chlen od moeto semejstvo. Ova e Petar, moj vtor bratuched.
- Pa, ushte ne se bevme zapoznale, ama sega vekje se' mi stanuva jasno.
Se pozdraviv i uspeav da zbrisham, no Petar nabrzo me najde i mi se pridruzhi na mojata masa, na koja shto sedev sama. Delumno poradi alkoholot, poradi atmosferata, no se razbira i poradi sogovornikot vecherta mi pomina brzo i vozbudlivo. Odvreme navreme se fakjav sebesi kako so entuzijazam go slusham Petar dodeka zboruva za nevazhni raboti, se sheguva na smetka na gostite, a najmnogu zabeleshki pravi na lichna smetka. Seto toa vreme se obiduvav da go skrijam svojot entuzijazam od Lila, no taa i onaka nemashe vreme da me gleda mene. Doma me ispratija edni kolegi od rabota, no dolgo se obiduvav da zaspijam ne mozhejkji da si gi sredam emociite. Sledniot den na rabota se odnesuvav rezervirano, postojano ochekuvajkji Lila da mi spomene neshto, no taa beshe cel den vozdrzhana. Duri na krajot na rabotnoto vreme porazgovaravme za zabavata.
- Znachi, Meri, i ne bilo tolku teshko da se zameshash malku so lugje, a?
- Sekoja chest, Lila, navistina znaesh da priredish zabava! Sekogash sum velela deka znaesh da go izvlechesh najdobroto od lugjeto.
- Tuku, slushaj, se sekjavash li na onoj moj bratuched so koj se zapoznavte kaj shankot?
- A, mislish na onoj crniot tip shto celo vreme stoeshe sam?
- E, pa, mi go pobara tvojot telefon, neshto ste razgovarale i, shto znam, pa mu go dadov, nemash nishto protiv, neli?
- Da, da se sekjavam, nema problem. Nema da se mazham so nego!
Mislev deka e premnogu rano da ja razotkrivam vozbudata shto ja vnese Petar vo moeto srce.
Ushte istata vecher dobiv povik od nego. Bespolezno beshe da gi krijam svoite chuvstva. Brzo se dogovorivme da se vidime na kafe slednata nedela, koga kje doagja na sluzhben pat vo Sidnej. No, sledniot den na rabota doznav porazitelna vest - vo nevrzan razgovor Lila mi otkri deka Petar e ozhenet. Toa beshe vistinski shok za mene. A shto li ochekuvav? Deka eden takov prekrasen mazh mozhe da sheta na planetava sloboden? Zoshto li se zalazhuvav? Sepak, reshiv da otidam na sredbata - za prv i posleden pat, no koga go zdogledav povtorno pochuvstvuvav vozbuda shto mi doagjashe od stomakot i brzo mi se iskachuvashe do grloto.
- Ah, Meri, ista si kakva shto te ostaviv. Tvojata pojava istovremeno me uspokojuva i me vozbuduva.
- I shto so toa?
- Kako mislish shto so toa?
- Zar ne sme malku premnogu vozrasni za vakvi budalshtini?
- Sfakjam shto sakash da mi kazhesh, no bi bil lud ako ne ti priznaam deka se prepoznav sebesi vo tebe. Ne mi e vazhno chija si i kakov zhivot zhiveesh, samo dozvoli mi odvreme navreme da te gledam.
- Samo tolku? Mislam deka mene toa ne bi mi bilo dovolno.
Kafepienjeto se pretvori vo vechera, a vecherata vo dolg razgovor vo koj doznav se' za brakot na Petar, i mnogu povekje od toa. Vistina beshe deka e ozhenet, no za srekja, ili nesrekja, negoviot brak ushte od mladeshkite godini, slichno kako i mojot, ne bil mnogu uspeshen. Zhena mu zabremenila i, kako shto e redot, se zele, a deteto shto se rodilo boleduvalo od Daunov sindrom. Zhena mu bila protiv toa da go ostavat deteto vo dom, pa dobrovolno se povlekla od rabotata i od socijalniot zhivot, reshena samata da se grizhi za sinot. Seto toa vreme Petar bil otsuten od doma, trudejkji se da zaraboti kolku shto mozhe povekje i da zaboravi na toa shto go cheka doma. No, vo poslednite godini i negovata zhena popushtila so zdravjeto, nervite pochnale da i' otkazhuvaat, pa morale da reshat da go dadat sinot vo dom, so shto nejzinoto zdravje ushte povekje se vloshilo.
Po takva vecher, i po povekje od dovolno shishinja vino, zavrshivme vo negovata hotelska soba. Toa mi beshe edna od najubavite nokji vo poslednive godini. Ako se setam deka ne sum bila so mazh ushte otkako se otugjivme so soprugot, togash moram da priznaam deka iskustvoto so Petar mi beshe nepovtorlivo.
- Smeam li da te vidam povtorno sledniot pat koga kje dojdam?
- Mislam deka nema potreba da me prashuvash takvo neshto.
Bev ubedena deka toa kje bide prv i posleden pat, ednostavno moralnosta ne mi dozvoluvashe da se zapletkuvam vo taa prikazna, osobeno zatoa shto porano jas bev taa shto najmnogu gi kritikuvashe i gi prezirashe zhenite shto se pletkaat vo tugji brakovi. Shtom Petar si zamina, mi ostana dovolno vreme da razmislam za se' shto se sluchi. Toa shto go dozhiveav so nego ne beshe neshto minlivo, nitu zgasnuvanje na strastite za edna nokj. Imashe mnogu bolka i mnogu strast vo nashite tela za da se istroshat za edna vecher. Seto toa za mene beshe novo, a mozhebi i pregolem zalak, no togash ne mozhev da razmisluvam trezveno. Na Lila nishto ne i' spomenav. Mi beshe sram da i' priznaam deka od site mazhi sum se spletkala so nejziniot rodnina so tazhna prikazna.
Petar doagjashe vo Sidnej najmalku dvapati mesechno, a ponekogash ostanuvashe i po cela nedela. Za tie denovi zhiveev celi dve godini, rastrgnata megju strasta i soznanieto deka, duri i da sakam, nikogash ne bi mozhela da go imam toj mazh, a potajno poleka no sigurno se vljubuvav vo nego. Petar znaeshe deka sum sama i bez obvrski kon drug mazh, no ne krieshe deka chuvstvuva ljubomora vo site denovi koga ne sme zaedno.
- Meri, znaesh shto bi sakal najmnogu na svetot?
- Ne pochnuvaj so fantazii, Petar, stari sme za toa.
- Zar nam ne ni e dozvoleno da sonuvame, a? Da ne sonuvav, nemashe ni da te imam tebe.
- No nie ne se imame, samo odvreme navreme patishtata ni se srekjavaat, i potrebite.
- Shto da napravam za da te napravam srekjna?
- No jas sum srekjna, dovolno mi e toa shto povremeno mozham da uzhivam vo tvoeto prisustvo.
Se obiduvav da bidam opushtena. Ne smeev da mu priznaam deka vekje stanuvam zavisna od nego, zashto odnapred znaev deka ne smeam nishto da ochekuvam. Znaev deka toj nikogash ne bi se otkazhal od soprugata i od sinot, osobeno vo tie teshki momenti koga ni soprugata ne mu e vo dobra zdravstvena sostojba. Sfakjav deka ne bi mozhel da ja ostavi taa zhena koja si go zhrtvuvala sopstveniot zhivot za dobroto na nivniot sin. No vekje stanuvav se' ponetrpeliva i zavisna od Petar, ednostavno se naviknav na negovoto prisustvo vo mojot dom, iako od druga strana ne mi pagjashe na um povtorno da se vrzuvam vo brachna zaednica. No se' shto me macheshe, site moi dilemi i stravovi, eden den mi se razotkrija tolku neochekuvano, potekuvajkji od usnite na Petar. Toj kako da beshe sobral povekje hrabrost od mene da go priznae toa glasno.
- Meri, vo poslednava godina ti si edinstvenata svetla tochka vo mojot zhivot. Ti si edinstvenoto neshto shto mi pomaga da bidam toa shto sum, i shto nikogash nemav mozhnost da bidam poradi sudbinata shto me snajde.
- Pa, zatoa i sum so tebe.
- Znam, no vekje chuvstvuvam tezhina deka ne mozham da ti go ponudam toa shto go zasluzhuvash.
- No jas sum i povekje od zadovolna od toa shto go spodeluvam so tebe...
- Sepak, znam deka i tebe vekje ne ti e lesno. Zoshto bi se vrzuvala so nekoj shto nikogash nema da bide...
- Molchi, dobro e i vaka...
- Shto da napravam za da te usrekjam, znaesh deka ne mozham zasekogash da bidam so tebe, ili...
- Samo veti mi deka kje bidesh ovde za mojot rodenden.
- Kako bi mozhel da propushtam takvo neshto?
Reshiv rodendenot da bide mala intimna sedenka za nekolku bliski prijateli, a potoa da go pominam ostatokot od vecherta so Petar. Celata vecher imav nekoe chudno pretchuvstvo, no ne mozhev da ja odgatnam prichinata za toa. Prvo mi beshe chudno toa shto Lila ne se pojavi, iako na rabota potvrdi deka kje dojde, a potoa i molkot od Petar. Celiot den se nemavme slushnato i, iako prvo mislev deka saka da me iznenadi ne najavuvajkji mi koga kje dojde, potoa sfativ deka neshto ne e vo red. Kako shto techeshe vecherta sfativ deka toj voopshto nema da se pojavi. Ostanav so prijatelite do docna vo nokjta ispivajkji malku povekje vino, pa utredenta otidov na rabota mamurna i neraspolozhena. Lila docneshe dva chasa, a potoa se javi da mi kazhe deka voopshto nema da dojde toj den. Mi spomena deka pochinal sinot na nejziniot bratuched - onoj Petar od zabavata. Togash sfativ shto se sluchilo. Se obidov da stapam vo kontakt so nego, no beshe nedostapen.
Po nekolku denovi Lila mi raskazhuvashe kolku bil potresen pogrebot i deka sega i Petar kje se povlechel odreden period od rabota i kje se grizhel za zhena mu. Reshile da patuvaat niz Evropa nekolku meseci. Bil reshen da ne ja zagubi i nea, smetal deka ima dolzhnost da go spasi nejziniot zhivot, a mozhebi i nivniot brak. Ushte pred da go slushnam toa mi beshe jasno deka vekje nema da go vidam Petar. Sfativ deka negovoto srce ne bi izdrzhalo da zhivee takov rastrgnat zhivot.
* * *
Sepak, svesna sum deka moram da mislam i na sebe. Dali navistina mi beshe potrebno da se vpletkuvam vo tolku zamrsena prikazna? Izlegov od eden brak za da bidam slobodna, a ne da se zapletkuvam vo ushte ponejasni i kontradiktorni situacii. Ednostavno, ne ni bilo sudeno so Petar, moram taka da go sfatam toa za polesno da go prezhiveam i da go odboluvam. Da se sretnevme vo drugo vreme i na drugo mesto, mozhebi kje imavme sosem druga sudbina. No ova e nashata realnost i sega sfakjam deka moram da zhiveam so toa. Ottogash pomina vekje polovina godina, a nekade dva meseca po nesrekjniot nastan pristigna pismoto od Petar. Mi pishuvashe deka strahuval da stapi vo kontakt so mene, no i deka chuvstvuval deka samo jas bi mozhela da go razberam. I navistina go razbirav. Toa beshe negovata sudbina i toj beshe reshen da ja zhivee dokraj, i mozhebi da najde malku srekja vo seto toa. A i jas ja imam svojata sudbina i samo ovoj zhivot, i reshena sum otsega da zhiveam samo za sebe, pa makar i po cena nikogash povtorno da ne najdam srodna dusha.