|
|
Duhot na negovata sopruga ne’
sledeshe nasekade
Da se borish za srceto na toj shto go ljubish navistina
bara trpelivost i vistinska verba vo vashata zaednichka
srekja, ama da se borish za naklonosta na toj shto go
sakash so duh e navistina neovozemski napor. No, na krajot
chovek sfakja deka mora da se bori za toa shto go imame
ovde i sega, a minatoto da go pochituvame vo nashite misli
i nashite spomeni. Segashnosta treba da se uzhiva i da se
spodeli so tie shto se tuka, zhivi i podgotveni da go
spodelat nashiot zhivot so nas. Taka beshe so mene i so
Ljupcho, no ne mozhev da go ubedam vo toa se’ dodeka toj
samiot ne beshe podgotven da ja prifati i da ja izbere
segashnosta, odnosno mene.
* * *
Vo Ljupcho se vljubiv ushte prviot pat koga go zdogledav.
Chesto go gledav kako vleguva i izleguva od vlezot vo
zgradata vo koja zhiveev, no mi se chini deka toj mene
niednash ne me zabelezha. Ednash, koga se razminavme na
skalite, sfativ deka toj e najprivlechniot mazh shto sum
go videla - sharmanten, stalozhen, ama i po malku
melanholichen. Pogledot sekogash mu beshe otsuten,
zamislen. Chesto razmisluvav kako da stapam vo kontakt so
nego, a da ne bidam napadna. Bidejkji nauchiv deka ima
obichaj sekoe utro da trcha pokraj plazhata vo Brajton,
reshiv da mu se pridruzham. Izlegov porano i chekav da se
pojavi od zad sviokot i togash, bozhem sluchajno, se
liznav. Toj zastana i mi se obrati:
- Se’ e vo red?
- Ah, znaete, novive patiki mi zadavaat nevoli.
- Najdobro bi bilo da zavrshite so trchanjeto za denes.
Potoa si prodolzhi so trchanjeto. Vakvata sredba malku me
razochara, pa reshiv da se povlecham, ama po nekolku
nedeli smisliv nov plan. Povtorno go nachekav Ljupcho na
trchanje, ama ovoj pat "seriozno” se liznav i padnav na
patekata.
- Shto se sluchi? Dali e se’ vo red?
- Pa, malku me boli.
- Ne e nishto seriozno. Ako sakash, kje te ispratam do
doma. Pretpostavuvam deka zhiveesh vo blizina.
Koga mu kazhav kade zhiveam, se iznenadi.
- Pa i jas zhiveam vo taa zgrada. Chudno shto dosega ne
sme se videle.
- Odamna li zhiveete tuka so semejstvoto?
- Mojata sopruga e pochinata. Se doseliv ovde pred tri
meseci. Prethodno zhiveevme vo edna mala semejna kukja vo
Kogra, no po smrtta na mojata sopruga sfativ deka kukjata
e pregolema za mene. Osven toa, toa mesto beshe prepolno
so bolni spomeni.
- Mozhebi e red da se pretstavime.
Duri togash doznav deka se vika Ljupcho i deka duri od
neodamna pochnal redovno da trcha.
- Navistina ne znam kako da ti zablagodaram na ljubeznosta.
Rado bi ti se oddolzhila so edna vechera.
- Otkako ostanav vdovec ne izleguvam mnogu, no eve, rado
bi ja prifatil tvojava pokana.
Zakazhavme za slednata vecher. Bev krajno vozbudena.
Podgotviv kolach spored receptot na majka mi, napraviv
odlichen sos za pasta i edvaj chekav da go vidam. Ljupcho
se pojavi na vratata elegantno oblechen, ednostavno
ostavajkji me bez zdiv. Vednash posluzhiv vino, so namera
malku da se opushtime vo zaednichkoto prisustvo. Ljupcho
prv go probi ledot.
- Znaesh, Liljana, ova e sosem nova situacija za mene.
Pominaa dve godini od smrtta na mojata sopruga, no bevme
vo brak osum godini i se poznavavme od gradinka, shto se
veli, i zatoa se’ ushte ne mozham da se naviknam deka ja
nema. Zatoa i ne izleguvam, teshko mi e da prifatam nechie
drushtvo.
- Vo red e, nema potreba da se chuvstvuvash neprijatno.
Mislam deka bi bilo dobro malku povekje da se zapoznaeme.
Togash mu kazhav nekoi detali od mojot zhivot - deka
rabotam kako sekretarka vo advokatska kancelarija, a
obozhavam vo slobodnoto vreme da se zanimavam so sport.
Toj pak mi raskazha deka so soprugata se znaele od deca i
deka sfatile deka se vljubeni koga bile malku pozreli i,
otkako se osamostoile, vednash se venchale.
- Pominavme prekrasni godini zaedno, a potoa taa pochina
od leukemija.
Kon krajot na vecherta uspeavme da se opushtime, no pred
dvanaeset toj stana da si odi.
- Prekrasno si pominav vecherva i se nadevam deka nema da
ni bide posleden pat.
- Liljana, i mene mi beshe prekrasno, no bi sakal se’ da
ostane prijatelski. Ne sum podgotven za nishto povekje.
Se pochuvstvuvav zasrameno. Duri togash sfativ kolku ja
saka svojata sopruga i kolku ushte strada po nea. Ne
mozhev da se pomiram so faktot deka nashiot odnos nikogash
nema da premine vo neshto poseriozno. Mu rekov deka go
prifakjam negovoto prijatelstvo. I toj mi predlozhi ushte
sledniot den da odime zaedno na trchanje. Sepak, jas ja
dozhiveav taa sredba kako lichen poraz.
Od slednoto utro pochnavme da prijatelstvuvame. Po
trchanjeto toj me pokani na kafe i kroasan vo mlechniot
restoran do Novotel. Denot kje beshe sovrshen ako toj ne
ja spomenuvashe svojata sopruga vo sekoja mozhna prigoda.
- Jagoda ne bi izela cel kroasan, beshe tolku krevka,
nikogash nemashe dovolno apetit.
I se’ taka. Ako po nekoja sredba go pokanev kaj mene kje
me odbieshe, ama vo negovite ochi mozhev da prochitam deka
se bori so sopstvenite chuvstva. No samata ja prifativ taa
igra i sega morav da trpam se’, kolku i da beshe bolno za
mene.
Slednata nedela Ljupcho me pobara po telefon za da me
pokani na kino. Ne mozhev da veruvam. Sredbata techeshe
prijatno i ottogash se gledavme redovno, a ne samo na
trchanje, i toa tri-chetiri pati nedelno. Rechisi kako
dvojka. Megjutoa, se’ shto pravevme, kade i da odevme -
se’ potsetuvashe na Jagoda. Muzikata vo kafuleto, nekoe
jadenje, izlog... Ochigledno beshe deka chovekot strada.
Nashiot odnos ostana prijatelski i prodolzhi taka podolgo
vreme.
Edna vecher, dodeka sedevme vo negoviot stan i jas
podgotvuvav vechera, zabelezhav vo frizhiderot dve
shishinja skapo vino. Ne znaev zoshto mu se kupeni i shto
bi sakal da proslavi, no ne go prashav nishto. Navistina
uzhivavme taa vecher, a i dobro se zapivme. Toj beshe celo
vreme beshe tainstven. Koga se prefrlivme vo dnevnata,
samo mi reche:
- Potrebna si mi.
Togash se sluchi. Zavrshivme vo strasna pregratka.
Slobodno im se prepushtav na negovite miluvanja, se’
dodeka ne slushnav deka Ljupcho, obzemen so strast, go
izgovara imeto na svojata sopruga. Duri i vo migovite na
intimnost toj beshe obzemen so nea. Koga zavrshivme so
nezhnostite, mi reche:
- Tolku si mila, Liljana. Ti blagodaram shto vecherva
beshe so mene. Znaesh, denes e godishnina od smrtta na
Jagoda. Ottogash pominaa tri godini! Se chuvstvuvav
uzhasno. Mi beshe potrebna nechija bliskot.
Negovite zborovi me skrshija. Znachi, moeto telo mu
posluzhi kako uteha vo taguvanjeto po soprugata. A jas
ochekuvav da mi izjavi ljubov. Si zaminav protestno.
Megjutoa, vo slednite denovi situacijata ostana ista.
Otkako stanavme ljubovnici, Ljupcho postojano ja
spomenuvashe Jagoda. Ponekogash imav chuvstvo deka go
pravi toa poradi nekoja grizha na sovesta poradi odnosot
so mene. Reshiv da mu dadam posledna shansa koga me pokani
na vikend. Tri celi denovi - samo jas i toj vo Pert. Beshe
navistina ludo. Vodevme ljubov bez prestan, no toj
niednash ne se obide da mi izjavi ljubov ili da mi kazhe
deka mu znacham neshto.
- Izvini, Ljupcho ama jas ne mozham vaka povekje. Koga kje
se vratime vo Sidnej, nema vekje da se gledame. Konechno
mi e jasno deka ti nema nikogash da mi izjavish ljubov,
nema da mi pripagjash mene. Nevozmozhno e da ne
zabelezhuvash kolku te ljubam. No ti ochigledno ushte ja
sakash Jagoda i ne si podgotven da i’ ja podarish svojata
ljubov na druga.
- Izvini, Lile... Ne bi sakal vaka da se razdelime.
- Sakam da bidam sama.
Toa beshe poslednoto shto mu go rekov. Sepak, toa beshe
premnogu i za mene. Ne mozhev da izdrzham povekje,
navistina bev povredena. Pomina eden mesec, a bolkata shto
ja chuvstvuvav stanuvashe se’ ponepodnosliva. Sepak, se
obiduvav so site sili da si go dovedam zhivotot vo red.
Prestanav da trcham vo parkot, strahuvajkji deka kje
naletam na Ljupcho. Se zapishav na fitnes i tamu zapoznav
eden sipmatichen mladich - Mark. Nekolku nedeli me
nagovarashe da izlezeme i konechno se soglasiv. Dojde da
me zeme od doma - i togash sluchajno naletavme na Ljupcho,
koj se vrakjashe doma. Potoa celata vecher mi beshe
unishtena, ne bev raspolozhena, kompletno bev otsutna vo
mislite i na krajot izmisliv glavobolka za da se vratam
doma porano. No ne mozhev da se vozdrzham, i na krajot mu
ja kazhav vistinata na Mark.
- Zhal mi e, no ova ochigledno kje ni bide posledna vecher.
Mnogu si mi mil, ama jas se’ ushte sum vljubena vo
chovekot so kogo neodamna se razdeliv.
- Da ne beshe toa chovekot so kogo shto se razminavme pred
tvojata zgrada?
- Ne znaesh kako se chuvstvuvav vo toj mig.
- Pa, Lili, mi se chini deka ni nemu ne mu beshe lesno.
Se pozdravivme, nezhno go baknav vo obrazot i vlegov vo
zgradata.
Ushte vo sledniot mig Ljupcho se najde pred mojata vrata.
- Cela vecher te chekam.
- Zoshto?
- Zatoa shto mi nedostigash. I zatoa shto, koga te vidov
so drug mazh, izludev od ljubomora.
- Shto sakash vsushnost da mi kazhesh, Ljupcho?
- Pa deka te sakam. Se vljubiv vo tebe ushte prviot den,
no ne smeev da si go priznaam toa. No sega sfakjam deka ne
smeam da te zagubam. Se soglasuvash li da bidesh moja
zasekogash?
Samo mu se frliv vo pregratka i taa nokj vodevme ljubov,
ama poinaku od prethodno. Chuvstvuvav deka taa nokj
Ljupcho celosno mi se predade.
* * *
Vo brak sme dve godini i, za srekja, Ljupcho se’ poretko
ja spomenuva Jagoda. Toa ednash duri i mu go rekov.
- A zoshto da ja spomnuvam koga sega te imam tebe? Nema
nikogash da ja zaboravam, ama sega ti si zhenata na mojot
zhivot.
|
| |
|
New Page 3
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Pisma do Urednikot
Letter to the Editor |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
