|
|
Nikogash ne kje mozham da
ja zaboravam taa grozna gletka
 Velat deka vo ljubovta, kako i vo vojnata, se’ e dozvoleno.
Blagorodna e dushata shto mozhe da prosti, no toa ne ja
lishuva od bolkata na koja kje se izlozhi. Postojat
najrazlichni nachini na preljuba - preljuba napravena od
hir, od brzanje, od ljubomora ili od nepromislenost, ili
poradi seksualno opsednat um, ama ponekogash, ednostavno,
nekoi situacii teshko se nadminuvaat. Mislam deka toa shto
mi se sluchi mene nikomu i ne mu pagja na um, ama jas, ete,
go dozhiveav i go prezhiveav. Sakam da veruvam deka na
krajot donesov vistinska odluka ostanuvajkji pokraj svojot
soprug Zoran, zatoa shto vo sprotivno nemashe da uzhivame
vo ovie srekjni brachni i semejni migovi shto gi imame
denes, i nikogash nemashe da ja imame i Lile, koja zaedno
so Marko se gordost i smisla na nasheto zaednichko
postoenje. Poslednive pet godini bea vistinsko iskushenie
za site nas.
v v v
Koga moite roditeli go zapoznaa Zoran, vednash bea
voodusheveni od nego. Voopshto ne bea iznenadeni koga po
edna godina im soopshtivme deka kje se zememe. Zoran
raboteshe kako avtomehanichar vo servis za BMV i dobro mu
odeshe. Beshe chesen i do ushi vljuben vo mene. Na
pochetokot iznajmivme stan i Zoran beshe preokupiran so
idejata da si najdeme sopstven pokriv nad glavata.
Nabrzo po svadbata i po vseluvanjeto ostanav bremena.
Sakavme da mu obezbedime najdobri uslovi za zhivot na
nasheto dete, no se’ ushte ne bevme vo mozhnost sami da
kupime kukja. Vo tie prvi denovi od brachniot zhivot
imavme obichaj sekoja sabota da odime na ruchek kaj moite
roditeli. Taka, vo eden nevrzan razgovor, tatko mi
predlozhi da si napravime nadgradba nad nivniot kat od
kukjata i da zhiveeme tamu. Koga razmislivme ubavo,
sfativme deka idejata e odlichna - em kje bideme blizu
baba i dedo koi bi mozhele da go prichuvaat deteto po
potreba, a sepak kje bideme oddeleni i za mnogu pomalku
pari kje dobieme 100 kvadratni metri sloboden prostor za
zhiveenje.
Ja prifativme velikodushnata ponuda na moite roditeli,
Zoran zede kredit i pochnavme so gradenje. Site pomagaa vo
rabotata so golem entuzijazam. Majka mi gotveshe i noseshe
osvezhitelni pijalaci, a jas glavno sedev pod verandata vo
nashiot dvor i se odmorav. Se’ ukazhuvashe na toa deka kje
imame prijaten i harmonichen zaednichki zhivot, i ne
pretchuvstvuvav deka kje se sluchi neshto sosem poinakvo.
Majka mi otsekogash bila atraktivna i ubava zhena, iako
vekje gi imashe pominato pedesettite godini. Otsekogash
bila koketna i sklona kon flert, pa tatko mi sekogash
imashe problemi so nea. Kade i da odevme, taa beshe
opkruzhena so mazhi koi otvoreno i’ se nafrlaa, a taa
uzhivashe vo toa. Duri ednash ne’ napushti i otide da
zhivee so drug mazh, koga jas imav 13 godini, no po eden
mesec povtorno se vrati doma, a tatko mi, se razbira, se’
i’ prosti. Prijatelite mu se potsmevaa, no nemu toa ne mu
precheshe. Prodolzhija da zhiveat kako i prethodno, no
tatko mi edvaj go prezhivuvashe nejzinoto koketiranje,
sfakjajkji deka taa nikogash nema da se smeni.
Koga go zapozna Zoran, taa vednash pochna da go narekuva
"sin”, velejkji deka toj e ostvaruvanje na site nejzini
sonishta za mashko dete shto sudbinata ne i’ gi beshe
ostvarila. I Zoran so otvorena simpatija ja gledashe
mojata majka. Na prijatelite im zboruvashe deka ima baba
avion - vita, mladolika, atraktivna, privlechna - da ti go
smati umot... Noseshe tesni farmerki, koi i’ gi istaknuvaa
dolgite noze. Navistina, majka mi se oblekuvashe mnogu
mladeshki, pa ponekogash koga izleguvavme zaedno
momchinjata mislea deka sme sestri.
Koga pochnavme da ja gradime kukjata, majstorite ja gledaa
kako hipnotizirani. Trchkashe naokolu vo kratki pantoloni
i so tesni maichki. Mene i na tatko mi ni beshe poznata
taa situacija na koja vekje bevme naviknati, ama
najverojatno zatoa i ne zabelezhav deka taa go imashe
magjepsano i mojot mazh.
Kon krajot na noemvri kukjata vekje beshe rechisi gotova,
ostanuvaa ushte samo nekoi posledni dopravki i
vnatreshnoto ureduvanje. Posebno mu se raduvav na toj mig,
zatoa shto i jas mozhev da uchestvuvam vo toj del.
Finesite sekogash odzemaat mnogu vreme i jas imav mnogu
rabota pred sebe, ama bebeto ja smeni polozhbata i morav
da miruvam za da ne dojde do predvremeno poragjanje. Zatoa
i tie raboti mu pripadnaa na Zoran. Toj obichno odeshe vo
kukjata po rabota izvrshuvajkji gi zavrshnite raboti.
Postavuvashe plochki, go mesteshe podot, elementite vo
kujnata. Doma se vrakjashe docna navecher veselo
raskazhuvajkji mi deka rabotata odlichno napreduva, deka
se’ odi po planot i deka donesovme vistinska odluka
reshavajkji se da zhiveeme so moite roditeli. Vsushnost,
toj nikogash ne se soglasuval mnogu dobro so svoite
roditeli, i zatoa seto ova mu beshe novo i, ednostavno,
uzhivashe.
No nabrzo celata taa idila se pokazha nestabilna kako kula
od karti, shto se urna vo eden mig. Edno popladne, otkako
bev na redoven pregled kaj mojot ginekolog i izlegov
ottamu so radost zatoa shto mi kazha deka kritichnata faza
pominala i deka sega mozham povtorno slobodno da se
dvizham i da bidam poaktivna, vednash se upativ vo nashata
"nova kukja” vo San Shajn, kade shto Zoran trebashe da gi
postavuva plochkite vo banjata.
Koga vlegov vnatre me precheka neverojatna tishina -
ochekuvav chukanje i miris na lepilo, a vo celiot prostor
vladeeshe nevoobichaen spokoj. Se spushtiv na dolniot kat,
kaj moite roditeli, i od spalnata soba slushnav chudni
zvuci: "Oh, Zorane! Oh...” Se isplashiv, se skochaniv na
mesto, ne znaev shto da pravam. Se doblizhiv do spalnata
soba, chija vrata beshe podotvorena, i ja vidov
najgroznata gletka vo zhivotot. Mojata majka i mojot mazh
goli na krevetot, vo grch, nejzinite nokti zarieni vo
negoviot grb, negovite usni na nejzinite gradi. Gledav vo
niv kako hipnotizirana i ne mozhev da se pomrdnam. Vo eden
mig nejziniot pogled se sretna so mojot. Kako svetot da
zapre. Zavladea apsolutna tishina, kako pred bura. Ja
zatvoriv vratata i vednash se upativ vo hodnikot, kade
shto stoeshe telefonot. Mu se javiv na tatko mi. Shtom go
slushnav negoviot glas, ne mozhev da gi zadrzham solzite:
- Tato, dojdi doma, umiram, losho mi e! Pobrzaj!
Toj dojde najbrzo shto mozheshe. Go prechekav vo dnevnata
soba, bez objasnuvanje, lipajkji bezglasno.
- Dusho, shto se sluchi? Shto ne e vo red? Te molam, kazhi
mi!
Zoran i majka mi se oblekoa i, bledi kako krpi, tivko
vlegoa vo dnevnata. Vinata im beshe ispishana na licata.
Ne se branea, ne poreknuvaa, ne se obiduvaa da me uteshat.
Tatko mi vedash ja sfati situacijata. Liceto mu go obzede
gnev, ne mozheshe da gi zapre pogrdnite zborovi i kletvi
shto im gi upati.
- Ne mozhev da go zapram, vekje so denovi navaluvashe na
mene! Prosti mi, kjerko!
- Kuchka, lazhe. Taa navaluvashe na mene. Otkako pochnavme
da gradime, sekoj den me chekashe se’ porazgolena i vo se’
poprovokativni pozi i situacii. Izludev, denes vekje ne
mozhev da se kontroliram. Te molam, prosti mi, Vesna, ti
znaesh deka si edinstvenata zhena vo mojot zhivot shto ja
sakam i so koja sakam da bidam. Znaesh deka ti i bebeto
ste mi najvazhni vo zhivotot, nikogash ne bi ve povredil,
- se pravdashe mojot mazh.
Ne mozhev da gi slusham negovite zborovi. Ednostavno, bev
zgrozena. Naednash mi se sloshi i mi pukna vodenikot.
- Itno nosete me vo bolnica!
Na takov den se rodi mojot Marko, dvaeset dena pred
terminot. Megjutoa, koga go zdogledav prvpat vo
inkubatorot, zaboraviv na se’. "Bozhe, te molam dozvoli da
prezhivee i da bide zdrav”, se molev vo sebe.
Osven tatko mi, ne sakav da vidam nikogo. Sepak, koga me
pushtija doma po nekolku denovi, bez bebeto koe mozhev da
go posetuvam sekoj den dodeka ne zajakne, se upativ vo
stanot. Ochekuvav mojot mazh, posramen, vekje da gi ima
sobrano svoite raboti od stanot i zasekogash da ischezne
od mojot zhivot i od zhivotot na Marko. Ama Zoran ne
sakashe da se odrekne od svoeto semejstvo. Me precheka
prijaten miris na svezhno svarena supa, sovrsheno
namestena masa, sreden stan i golema korpa bledorozovi
rozi so pismence. Pismoto beshe prekrasno i kratko. Ushte
bev iscrpena od poragjanjeto, a pismoto navistina mi ja
iscedi celata sila. Ne mozhev vekje da se boram. Go
povikav Zoran, koj celo vreme beshe zatvoren vo spalnata.
- Vo red e, Zorane, ti prostuvam. Sakam da ostaneme zaedno.
Ako uspeeme da go nadmineme ova shto se sluchi, nashiot
brak kje bide posilen od se’. No ova ti e naedno i
poslednata i edinstvenata shansa shto nekogash kje ja
dobieshe od mene.
Zoran me pregrna i ne mozheshe da se vozdrzhi od plachenje.
Nikogash povtorno ne mi dade prichina da se pokajam za
odlukata shto ja donesov. No mi beshe potrebno mnogu vreme
povtorno da se resham na intimnost so mojot soprug. So
meseci lezhevme zaedno, bez da me dopre. Sekoja nokj pred
da zaspijam pred ochi mi doagjashe onaa uzhasna slika od
nego i mojata majka v krevet. Tolku ponizhuvachki, tolku
odvratno...
Mi beshe potrebno dolgo vreme vistinski da mu prostam i da
mu go prepushtam toj grev na minatoto. Za srekja, toj
beshe trpeliv i ne navaluvashe, i ostavi vremeto da gi
izlekuva nashite rani. Eden sovrshen nedelen den, otkako
opushteno uzhivavme vo nashata semejna srekja, povtorno
dobiv zhelba za nego. Majka mi ne mi ni pagjashe na um.
Zatoa, pak, so nea ne razgovarav dve godini. Tatko mi
reche deka nikogash nema da i’ prosti, no kako i mnogupati
vo zhivotot, si go prekrshi zborot. Duri sega go razbiram.
Koga sakash nekogo, podgotven si da mu prostish se’. Koga
pravevme krshtevka za Marko, mi prizna deka se smirile:
- Dusho, prosti i’, znaesh deka ne e zlobna i deka te saka.
Prifati go toa kako nejzina psihichka bolest, koja ne
mozhe da ja kontrolira. Dozvoli i’ da go vidi svoeto
vnuche, toa i’ e najgolema zhelba.
No jas se’ ushte ne bev podgotvena za toa. Ne mozhev da go
dozvolam toa. Taa mi go napravi najgolemoto zamislivo
zlodelo. Studeno gi odbivav site nejzini obidi so pomosh
na tatko mi da dojde do mene. Nitu ednash po onaa sluchka
ne stapnav vo semejnata kukja, nitu vo delot shto jas i
Zoran go izgradivme za nas. Se’ ushte bevme potstanari i
nemavme namera da odime tamu.
Pochnav da popushtam koga Marko pochna da prashuva za
svojata baba. Ne mozhev da ja premolcham, ne mozhev da mu
recham deka e mrtva. Sfativ deka moram da najdam sili vo
sebe i da i’ prostam, kako shto mu prostiv na Zoran.
Nejzinoto predavstvo beshe postrashno, poseriozno. Prvo mu
kazhav na Zoran deka sum reshila da i’ prostam. Se plashev
od negovata reakcija, no toj ne se osmeluvashe da mi se
mesha. Na tatko mi mu rekov da ja donese i majka mi eden
den vo zooloshkata gradina, kade shto kje dojdeme so
Marko.
- Mozheme da ispieme po eden sok, ama kazhi i’ deka ima
samo polovina chas. Ne sum podgotvena za podolgi druzhenja.
Zhenata shto se pojavi toj den i nezhno go pregrna svoeto
vnuche voopshto ne licheshe na majka mi. Oslabena,
nenashminkana i oblechena vo siv kostum, kako shto i’
prilega na zhena na nejzini godini. Prodolzhivme taka da
se gledame so nea i vo slednite meseci, a koga Marko go
slaveshe svojot tret rodenden - ja pokani i svojata baba
na svojata rodendenska zabava.
v v v
Taka mojata majka se vrati vo nashite zhivoti. No nikogash
povtorno ne prespavme kaj niv doma. Ne sakam da im dadam
ni najmala shansa da padnat vo iskushenie. Reshiv da i’ ja
prostam na majka mi preljubata so mojot soprug zatoa shto
mozhebi seto toa navistina beshe samo eden den ludilo. Ne
smeam da zaboravam deka vo site prethodni godini taa se
grizheshe za mene i me ispolnuvashe so majchinska ljubov.
Za toj den nikogash ne sme razgovarale, vsushnost site se
prepravame kako toa nikogash i da ne se sluchi. Se nadevam
deka taka e najdobro. Moram da gledam kon idninata - tamu
se Zoran, Marko i nashata shtotuku rodena kjerkichka Lile,
a tie imaat dedo i baba shto gi obozhavaat.
|
| |
|
New Page 3
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Pisma do Urednikot
Letter to the Editor |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
