|
|
Sudbinata nikogash ne bila
raskoshna kon mene
 Kako i sekoe utro, svrativ vo moeto omileno bistro na
edno kafe.
- Ah, gospodine Dejan, podranivte utrovo.
- Odam vo poseta na sin mi. Brzam, a i imam malku trema.
- Aha, vednash kje ve posluzham.
Ovaa zhena znaeshe kako da se odnesuva so mene i bez da i
prozboram. Bev postojan mushterija, sekoe utro vo deset do
devet bev tamu. Eden konjak i duplo espreso.
So tek na vreme uspeavme da vospostavime prijatelski odnos,
za da sfatime deka sme dve nedolzhi, napateni dushi koi ja
imale taa "srekja" da go minat poteshkiot pat vo zhivotot.
Pogledav vo fildzhanot pred sebe. Rasporedot sekogash
beshe ist. Drshkata na sholjata sekogash beshe svrtena na
levata strana, a chashata so kisela voda isto taka,
sekogash beshe postavena levo od fildzhanot. Nikogash ne
go barav toa od nea, no taa znaeshe deka desnata raka mi e
paralizirana i deka taka kje mi bide podobro.
Nejzinata mokj na zabelezhuvanje sekogash odnovo me
fascinirashe. Duri ni dvete zheni so koi bev vo zakonski
brak nikogash ne ja bea "nauchile" tajnata na soodvetno
serviranje so ogled na mojot hendikep. A jas i Daniela
sovrsheno se razbiravme.
No ete, mojata sudbina beshe da naletam na sosema poinakvi
zheni, a edinstvenata svetla tochka vo celata taa mrachna
zhivotna saga mi e sinot. Kolku i da ti e zhivotot
ispolnet so nesrekji, sekogash ti dava barem edna iskra so
koja ako si dovolno umen kje mozhesh da go zagreesh i
osvetlish celiot svoj zhivot.
Mojata prva sopruga se vikashe Snezhana, se vljubiv vo nea
shtom ja vidov vo shkolskiot dvor. Da, taa beshe
nastavnichka po fizichko vospituvanje vo uchilishteto vo
koe se vrabotiv kako nastavnik po matematika.
Rabotata mi se dopagjashe, a i bev mnogu popularen megju
uchenicite. Sekogash vospostavuvav prijatelski odnos so
niv, nemashe kazni ili prekori kaj mene. Zatoa mojata
uchilnica nikogash ne beshe prazna. Snezhana obichno mi
prefrlashe deka sum mnogu popustliv, deka eden den tie "mali
chudovishta" kje mi se kachat na glava, no nemav namera da
go menuvam svojot vospiten metod.
Vistinata beshe deka samiot imav mnogu teshko detstvo.
Izrasnav pokraj tatko alkoholichar, koj postojano me
tepashe i maltrerirashe, i ushte od togash si dadov zavet
deka jas nikogash nema da postapuvam taka so deca i deka
zatoa kje stanam uchitel.
Odnosot so Snezhe na pochetokot ni beshe kako sovrshen.
Zhiveevme vo kukjata na nejzinite roditeli, koi nekolku
godini porano zaginale vo soobrakjajna nesrekja. Se
razbira, i veruvav na svojata sopruga, no si imav i svoja
zashteda za ne daj bozhe. Imav losha mladost, pa bev
nauchen sekogash da bidam podogotven na najloshoto.
Koga od majka mi naslediv nekoi pari, odluchiv da gi
orocham, da prisoberam ushte nekoj dolar za da mozham eden
den da im kupam po eden stan na nashite prekrasni kjerki,
Ana-Marija i Bojana.
- Opushti se, Dejane. Pa nashite kjerki se ushte se mali,
rano e da im spremash miraz. Sega treba malku da
pouzhivame. Koj znae na kakvi mazhi kje naletaat, vednash
mozhat da gi "prepolovat", mi veleshe Snezhana.
No toa ne znachi deka bev skrzhav. Nikogash ne go lishiv
svoeto semejstvo od nishto. Eden den, pochuvstvuvav
uzhasna bolka vo glavata i se onesvestiv sred chas. Ete,
kako zhivotot mozhe da si poigra so chovekovata sudbina.
Se ushte se prashuvam dali jas i Snezhe kje se razdelevme
ako pominev bez posledici. Duri koga si dojdov na sebe,
sfativ deka prichinata za nesrekjata e hematom vo glavata,
posledica od nekoj prethoden udar ili pad. Se razbira, toa
sigurno imashe vrska so postojanite udari po glavata shto
gi primav od mojot pijan tatko vo detstvoto, no ne se
osmeluvav toa da mu go kazham na lekarot.
Na pochetokot ne mozhev ni da zboruvam. Nervite pritiskani
so godini predizvikaa pareza, pa ustata mi se povleche vo
desnata strana, a rakata mi ostana nepodvizhna.
Mojot invaliditet seriozno ja pogodi mojata sopruga. Znam
deka ne e prijatno da se ima invalid doma, i deka toa go
uslozhnuva zhivotot na site, no ednostavno prirodno e
chovek da ochekuva domashnite da pokazhat malku razbiranje.
No jas toa ne go dozhiveav.
Ostanav doma so invalidska penzija, no nikomu ne mu beshe
gajle za mene. Snezhe beshe relativno mlada, imashe 37
godini i ne sakashe nejziniot zhivot da zastane pokraj
eden ivalid. Pochna da izleguva, da se doteruva, da se
vrakja so nekoi somnitelni avtomobili so ushte
posomnitelni faci vnatre, i eden den mi dojde so dokumenti
za razvod.
- Dejane, sfakjash deka zhivotot se iskomplicira za site
nas. Najdobro bi bilo da si kupish edna kukja od onie pari
shto gi shtedish i da najdesh nekoj da se grizhi za tebe.
Jas sum fiskulturka i ne mozham ednostavno da prestanam da
gi dvizham muskulite, se nadevam deka me razbirash.
- Ama znaesh deka tie pari se za Ana-Marija i Bojana.
No taa kako da ne me slushashe. Se mi beshe jasno. Se
razbira, jas se ushte mozhev da gi zadovoluvam nejzinite
potrebi na zhena, no taa izgleda ne mozheshe da podnese da
se grizhi za mene. Povekje ne i bev dovolno privlechen i
pozhelen.
Nashite kjerki togash bea vo pubertet, i sfativ deka i
tie, vsushnost se sramea od mene. Ili mozhebi majka im
taka gi ucheshe. Toa me zabole najmnogu od se. Po edna
godina, razocharan vo onie shto najmnogu gi sakav, bez
sila da ja trpam nivnata ramnodushnost i prekornite
pogledi, se vseliv vo edna kukja shtom uspeav da osposobam
nekolku prostorii za mojot invalidski stil na zhivot.
Nikogash povekje ne ja vidov Snezhe, kako da ja goltna
Rokdejl, a ne pominav podobro ni vo odnosot so kjerkite.
Koga porasnaa, tie se poretko odgovaraa na moite povici, a
koga se mazhea nitu ednata od niv ne se seti na mene.
Jasno mi beshe deka site vrski megju nas bea raskinati. No
kako mozhev da ne gi sakam koga tie bea moi cheda.
Bidejkji morav malku da mislam i na sebe, a teshko mi
odeshe da se grizham sam za se, najdov edna zhena za
pomosh vo kukjata. Taka ja zapoznav Gordana, mojata vtora
sopruga. Taa beshe visochka i tivka zhena. Ni debela ni
slaba, no neramnomerno gradena. Ne beshe grda, no na prv
pogled ne ostavashe vpechatok kaj mazhite. Ottamu i ne mi
beshe chudno shto na trieset i osum godini se ushte ne
beshe omazhena. Poteknuvashe od siromashno semejstvo i
mislam deka zatoa ne me odbi koga i kazhav shto ochekuvam
od nea i kolku kje mozham da i plakjam od svojata
invalidska penzija.
Raboteshe povekje otkolku shto ochekuvav, beshe vredna i
posvetena i poleka... Ne, ne beshe toa ljubov. Barem ne
onakva strasna i spontana kako megju mene i Snezhe vo
pochetocite, no vo toj mig, nekako i na obajcata ni se
vide kako dobra prilika da se zdruzhime. I navistina ne ni
beshe losho zaedno.
Koga Gordana mi soopshti deka e bremena, ne znaev dali da
placham ili da se raduvam.
- Dejane, jas bi sakala da go rodam ova dete.
- Se razbira, dusho. Se nadevam deka deteto kje me prifati
vakov.
- Ne zboruvaj gluposti, ova e znak od Gospod deka i nie
zasluzhuvame srekja.
Mislam deka navistina nemashe posrekjen chovek od mene
koga mi javija od bolnicata deka sum dobil sin.
Gordana beshe dobra majka, stana nekako poraspolozhena,
polna so zhivot, so nadezh, so sjaj vo ochite. Zaedno
uredivme ushte dve sobi vo kukjata, bevme vistinsko
semejstvo.
Kako shto rasteshe nashiot Ivan se povekje veruvav deka
vtorata polovina od zhivotot kje mi bide poispolneta. No
taka beshe dodeka nashito sin ne pojde na uchilishte.
Togash i Gordana pochna da se razboluva, a vo slednata
godina, kolku shto uspea da pozhivee, povekje beshe vo
bolnica otkolku doma. Ja chuvav kako shto znaev i mozhev,
i pravev chaevi, i nabavuvav lekovi, ja ohrabruvav deka
mora da izdrzhi poradi nashiot sin, a taa edvaj imashe
sila da se nasmee. Pred da pochine mi reche:
- Dejane, ti blagodaram shto me usrekji, no sega moram da
odam i ti treba da me pushtish.
Nejzinata smrt dlaboko me pogodi. Mozhebi ne pochuvstvuvav
ljubov za nea, no taa beshe zhenata koja mi se najde vo
nevolja, koja ja pochituvav povekje od se.
Koj znae, mozhebi taka trebashe da bide. No ova ne beshe
kraj na site moi nesrekji.
Pokraj parezata i paraliziranata raka, mene mi odeshe
dobro. Bev zdrav, a so tek na vreme nauchiv da se sluzham
i so ednata raka kako so dve, no za zhal, socijalnite
rabotnci smetaa deka ne sum sposoben da se grizham za
svoeto osumgodishno dete.
Jas nemav rodnini, i tie mi go zemaa Ivan vo dom, 60-tina
kilometri oddalechen od mojata kukja, kade shto odeshe na
uchilishte. No moeto dete se pokazha deka ja razbira
situacijata. Srceto mi se kineshe shto morav da se
razdelam sega i od nego, no toj kako da beshe posilen od
mene. Taka pochav da zhiveam za denovite shto mozhevme da
gi minuvame zaedno. Ivan ponekogash doagjashe na vikend i
togash zaedno odevme na grobishta, no nikogash ne go terav
da doagja ako mi kazheshe deka treba da uchi. Znaev deka
ne lazhe, da beshe taka nemashe da mi se javuva ni koga
kje beshe sloboden, najvazhno od se mi beshe shto ne mu
precheshe mojot hendikep.
Znaev deka seto toa beshe zasluga na Gordana. Taa mu
objasni se, i zatoa kje i bidam blagodaren dodeka sum zhiv.
Ushte togash se zarekov deka nikogash povekje nema da se
ozhenam. Kukjata mu ja prepishav na sinot za koga kje bide
polnoleten da ima kade da se vrati vo sluchaj na moja
nenadejna smrt da se pojavat onie shto me izbrkaa od sebe
i shto zaboravija deka sum zhiv.
Nikogash mu nemav kazhano za toj period od mojot zhivot i
mislam deka sega konechno beshe na vozrast koga kje mozhe
da go razbere toa. Edvaj chekam da dojde denot koga kje
mozheme slobodno da minuvame zaednichki migovi i da si
kazheme se shto propushtivme sive ovie godini. Denovive
imam malku trema, zatoa shto dojde denot koga mojot Ivan
bi trebalo da se vrati doma. Utre polni osumnaeset godini.
Se obidov malku da ja sredam kukjata, ja prenameniv
negovata soba, kako shto prilega za eden mladich. Iskreno
se plasham od ona shto ne ochekuva, no nema nishto na
svetot koe se ushte bi mozhelo da me odrzhi vo zhivot kako
pomislata deka konechno kje zhiveam so svojot sin, koj se
nadevam deka e podednakvo ljubopiten vistinski da go
zapoznae svojot tatko.
|
| |
|
New Page 3
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Pisma do Urednikot
Letter to the Editor |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
